Dokumentarci

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno
Cesária Évora

Cesária Évora je na domačem otoku São Vicente pela od mladih nog, svet pa jo je kot Bosonogo divo z Zelenortskega otočja spoznal šele po njenem 47. rojstnem dnevu. Cesária je vse od takrat osem mesecev na leto preživela na koncertnih odrih po vsem svetu, na počitnice pa se je najraje vračala domov, na otok in k družini. S prisluženim denarjem je otočanom rada poplačala vso pomoč iz časov, ko sama ni imela ničesar. V filmu nam o njeni življenjski poti med drugim pripovedujeta tudi njena vnukinja Janete in José da Silva, ki je potem, ko jo je slišal peti v neki restavraciji v Lizboni, postal njen menedžer. CESARIA EVORA / Portugalska / 2022 / Režija: Ana Sofia Fonseca

94 min

Veličastna Zemlja, 4/4

Zemlja nam včasih pripravi veličastno predstavo. Od prelivajočega se severnega sija do ognjeniških izbruhov in mavrice v obliki kroga. Kdor želi ujeti te težko ulovljive trenutke, mora biti ob pravem času na pravem kraju. Avtorji so za to serijo zbrali več skupin vrhunskih znanstvenikov, neustrašnih pustolovcev in filmskih strokovnjakov, da bi posneli veličastne naravne pojave tako, kot jih še ni videlo človeško oko. 4. del: Polarni sij Migetajoči polarni sij je eden najlepših naravnih pojavov na Zemlji. Ekipa ga je ujela v podrobnostih in v obsegu, kot jih še nismo videli. V eni noči je posnela veličastni severni sij, ki ga je bilo mogoče opazovati v vseh državah severnega tečajnika, astronavt na Mednarodni vesoljski postaji pa ga je snemal celo iz orbite. SPECTACULAR EARTH / Velika Britanija / 2022 / Režija: Ben Crichton, Fay Finlay, Arianna Lapenne, Tristan Quinn, Ben Wilson

52 min

Mož, ki je dal provinci mesto - Feri Novak

Prekmurski arhitekt Feri Novak, študent pri znamenitem Le Corbusieru, je Mursko Soboto spremenil v moderno mesto in ji dal svoj pečat. Arhitekt Le Corbusier in izpopolnjevanje v pariškem ateljeju sta gotovo močno vplivala na nadaljnje delovanje mladega, vendar že pred tem uveljavljenega prekmurskega arhitekta. Pred prihodom v Pariz je Novak zasnoval v Murski Soboti vilo Keršovan leta 1931, vilo dr. Vučaka leta 1932, vilo Koltaj leta 1933, kopališče leta 1934/35, Delavski dom leta 1936 in vilo dr. Sedlačka v Radencih (ni podatka, vendar je bila nedvomno zgrajena že do avgusta leta 1938) in se udeležil nekaterih natečajev ter izvedel še vrsto drugih manjših del. V pariškem obdobju je Novak ob delu v ateljeju načrtoval hišo dr. Šerbca v Murski Soboti, kar dokazujejo ohranjena pisma. »Hiša na kolih«, kot so poimenovali Šerbčevo hišo, ima vse značilnosti Le Corbusierove arhitekture. Še več, močno spominja na njegovo hišo Cook v Boulogne sur Seine iz leta 1926, ki jo je Novak gotovo moral videti, saj stoji v bližini ureditvenega območja ob mostu St-Cloud, za katero je Novak risal načrte. Po vrnitvi iz Pariza se je Novak jeseni leta 1938 vpisal na Tehnično visoko šolo na Dunaju, vendar je zaradi okoliščin druge svetovne vojne ni končal. Leta 1940 je naredil načrt za osnovno šolo oziroma kasnejšo gimnazijo v Murski Soboti, ki pa slogovno že kaže odmik od Le Corbusierove arhitekture. Po drugi svetovni vojni, ko je prišlo tudi do spremembe družbenega sistema pri nas, so po Novakovih načrtih ob njegovi urbanistični skrbi za Mursko Soboto izvedli številne stanovanjske bloke, javne stavbe, javne spomenike, nagrobne spomenike in notranje opreme. O Feriju Novaku v filmu z avtorskimi besedili, fotografijami, načrti, skicami, pismi in drugimi gradivi sodelujejo arhitekti , nekateri so diplomirali iz Novakove zapuščine, njegovi še živeči sodelavci in Sobočani. Scenarist in režiser Štefan Celec.

50 min

Slaba mama

Vsakdo ima mamo. A kaj v resnici pomeni biti mama? Dokumentarni film prinaša portret materinstva, razpetega med pričakovanja družbe – mama je potrpežljiva, skrbna in dobre volje – in vsakodnevne izkušnje, ki jih v intervjujih iskreno zaupajo mame v Latinski Ameriki, iz različnih generacij in družbenih okolij. MALAMADRE / BADMOM / Argentina / 2019 / režija: Amparo Aguilar

67 min

Abba daba du

Dokumentarec, posnet leta 1976, je prvi film o svetovno znani švedski glasbeni skupini Abba. V dokumentarnem filmu se s fotografijami iz osebnih albumov in spomini na odraščanje predstavijo posamezni člani skupine. Uspeh Abbe ni bil naključje: Anni-Frid in Agnetha sta bili že od rosnih let uspešni pevki, skladatelja Benny in Björn pa sta izhajala iz družin z glasbeno tradicijo. Dokumentarec slovi po šegavi pripovedi in razkritju skritega kotička, kjer so člani skupine ustvarjali glasbo. ABBA-DABBA-DOO / Švedska / 1976 / režija: Leonard Eek in Per Falkman

56 min

Jugoslavija, sod smodnika, 1/3

Nemška dokumentarna serija v treh delih pojasni nastanek in razvoj Jugoslavije, zgodovinske razlike med njenimi narodi in življenje v času maršala Tita. Oriše tudi okoliščine, ki so bile vzrok za tragične dogodke ob razpadu nekoč skupne države v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, zaradi česar je zelo boleča preteklost na tem območju še kako živa. THE BALKANS IN FLAMES / Nemčija / 2019 / Režija: Franziska von Tiesenhausen, Klaus Kastenholz in Veronika Mendler

52 min

Življenje ovčarjev

Večstoletna tradicija ovčereje v Matarskem podolju, ko so se pastirji skupaj z ovcami selili od pašnika do pašnika, je tukajšnje rejce ovac izoblikovala v delovne in iznajdljive ljudi, ki so znali postoriti marsikaj, poskrbeti za živali in plemenitenje črede ter pridelati sir najboljše kakovosti. Ljubezen do ovc je bila doma tudi v Rožicah pri Kulanovih in v Obrovu pri Tončakovih. Kljub temu, da se z ovčarstvom ne ukvarjajo več, so znanja o vzreji te prikupne pikaste pasme predali mlajšim rodovom – tistim, ki so dovolj vztrajni, da nadaljujejo s tradicijo ovčarstva.

20 min

Kraljice Oranga

V dokumentarni oddaji spoznamo življenje matriarhalne skupnosti iz Eticoge, glavne vasi na otoku Orango v jugozahodni Gvineji Bissau. Tu so v ospredju ženske. One odločajo, kako gospodariti s pridelki. So svečenice templja in tiste, ki se lahko pogovarjajo z bogovi, naravnimi silami in duhovi pokojnikov. QUEENS OF ORANGO / Španija / 2020 / Režija: Raúl Bueno

52 min

Streli v Bazovici

Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so bili uporniki proti italijanskemu fašizmu, ustreljeni v Bazovici leta 1930. Bazoviški junaki Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, ki jih je s posebno razsodbo, 5. septembra 1930, na smrt obsodilo Posebno sodišče za zaščito države, so bili ustreljeni ob zori 6. septembra 1930 na vojaškem strelišču pri Bazovici. Proces v sodni palači v Trstu je v slovensko zgodovino je prešel kot Prvi tržaški proces. Ustreljeni fantje so bili člani ilegalne narodno radikalne organizacije slovenske in hrvaške mladine v Julijski krajini in Istri, ustanovljene v Trstu oktobra 1927, z namenom, da organizira aktiven odpor proti fašističnemu režimu in njegovi nasilni raznarodovalni politiki. Ilegalni organizaciji so nadeli ime Borba in je delovala v obdobju 1927-1930 na Tržaškem, na Krasu in v Istri. Borba je bila del ilegalnega primorskega protifašističnega gibanja, ki se ga je kasneje prijelo ime TIGR (akronim za besede: Trst, Istra, Gorica, Reka). Igrano dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Jadrana Sterleta in v režiji Tuga Štiglica osvetljuje tragično življenjsko zgodbo prvih žrtev fašizma v Evropi, pa tudi junaško zgodbo njihovega domoljublja in človeške pokončnosti. Njihova imena, vklesana v kraški kamen, pred svetom pričajo o nezlomljivem odporu slovenskega naroda proti italijanskemu fašizmu, ki je hotel nasilno uničiti slovenski živelj v tedanji Julijski krajini in hrvaški v Istri. Ustreljeni so bili kot teroristi, Slovenija do danes ni zahtevala revizije te krivične obsodbe. Že septembra 1945, takoj po osvoboditvi izpod fašizma in nacizma, je bil na kraju usmrtitve v Bazovici postavljen spomenik. Od takrat naprej se vsako leto v septembru vrstijo spominske svečanosti. Kraj smrti štirih mladih ljudi je tako postal simbol slovenskega upora proti fašizmu.

49 min

Konoplja osvobaja

KONOPLJA OSVOBAJA je dokumentarni filmski esej, ki govori o aktivistih iz Sloveniji, bivše Jugoslavije in drugod, ki so svoja življenja posvetili rabi konoplje. Nekateri so pri tem prišli v navzkriž z zakonom, vsi pa so tako ali drugače stopili na pot konopljine revolucije. Glavni protagonist filma je Janko Pirc, ki je leta 2016 dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču, potem, ko je bil obsojen zaradi vzgoje in rabe osmih sadik konoplje, s katerimi je želel pomagati sinu in bivši ženi. Film ob pripovedi glasbenika in filozofa Ramba Amadeusa, s humorno distanco opisuje, kako v bliskovito razvijajočo se industrijo konoplje, kljub nasprotovanju medicine, ki ima konopljo še vedno za mamilo, vstopajo politika, farmacija in kapital. Avtorji želimo s filmom osvetliti vse plati prihodnjega odnosa med konopljo in družbo ter tako ljudi spodbuditi k razmišljanju in izobraževanju, ki bi vsakomur omogočilo dober in premišljen odnos do prihodnje medicinske in rekreativne uporabe konoplje. Scenarij in režija Miha Čelar.

81 min

Skrivnosti z Beethovnove ulice

Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.

73 min

Neuvrščeni: Dosje Labudović

Dokumentarna oddaja z arhivskimi, nikoli prej prikazanimi posnetki prikaže prelomne trenutke rojstva gibanja neuvrščenih, ki se je zavzemalo za pravičnejši in enakopravnejši svetovni red. Hkrati zgodbo v ozadju pripovedujeta režiserka oddaje in zadnji še živeči snemalec Filmskih novosti Stevan Labudović, ki je več kot desetletje spremljal predsednika Tita na njegovih potovanjih z legendarno ladjo Galeb in tudi posnel prikazane izseke. NON-ALIGNED: SCENES FROM THE LABUDOVIĆ REELS / Srbija, Francija, Hrvaška, Črna gora / 2022 / Režija: Mila Turajlić

58 min

Božena Bordon

Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.

126 min

Biotopi: Stanje narave v Sloveniji, 1. del

Biologinja v visokih škornjih brodi po mlaki in išče pupke. Znanstvenik obrača kamne v potoku in lovi rake. Spet tretji ure in ure prebije na travniku, da popiše vse do zadnje travice. Tako potekajo popisi vrst. Na koncu lahko približno ocenimo, koliko živali, rastlin, gliv, lišajev in bakterij živi v Sloveniji. Kako ugotavljamo stanje narave, kako »štejemo« vrste živali in rastlin, nas je zanimalo v letošnji prvi oddaji iz serije Biotopi.

24 min

Veličastna Zemlja, 3/4

Zemlja nam včasih pripravi veličastno predstavo. Od prelivajočega se severnega sija do ognjeniških izbruhov in mavrice v obliki kroga. Kdor želi ujeti te težko ulovljive trenutke, mora biti ob pravem času na pravem kraju. Avtorji so za to serijo zbrali več skupin vrhunskih znanstvenikov, neustrašnih pustolovcev in filmskih strokovnjakov, da bi posneli veličastne naravne pojave tako, kot jih še ni videlo človeško oko. 3. del: Ognjeniki Živimo na ognjeniškem planetu. Nekateri ognjeniki izbruhnejo tako silovito, da kosi žareče lave odletijo več sto metrov visoko. Neustrašna ekipa je opravila podvig, kakršnega se doslej ni drznil lotiti še nihče. Z najnovejšo tehnologijo je posnela enega najbolj eksplozivnih ognjeniških izbruhov na Zemlji iz neverjetne bližine. SPECTACULAR EARTH / Velika Britanija / 2022 / Režija: Ben Crichton, Tristan Quinn, Vanessa Lucas, Faith Musembi

52 min

Aalto

Alvar Aalto (1898–1976) velja za enega največjih sodobnih arhitektov. V filmu je prikazana ljubezenska zgodba Alvarja in njegove žene Aino (1894–1949), prav tako arhitektke, ki se je bolj posvečala oblikovanju in velja za pionirko sodobnega finskega oblikovanja. Hkrati nas popelje po njunih ustvarjalnih procesih ter slovitih zgradbah po vsem svetu. Aino in Alvar sta se spoznala med študijem arhitekture v Helsinkih, nato je Aino začela delati v njegovem arhitekturnem biroju, poročila sta se leta 1924. Skupaj sta sodelovala pri številnih projektih. Aalto je izdelal načrte za sto enodružinskih hiš, skoraj polovico so jih tudi zgradili. Ena od teh je tudi njuna, zgrajena 1936, in je odprta za javnost. V filmu so prikazane tudi njune najlepše zgradbe na Finskem, knjižnica v Rusiji, študentski dom v Massachusettsu, zasebna hiša zbiratelja umetnin v Parizu in številne druge. Hkrati spoznamo pestro zgodovino modernizma in Aaltove sodobnike s področja arhitekture in oblikovanja. AALTO / Finska / 2020 Scenarij in režija: Virpi Suutari

98 min

Življenje ovčarjev

Večstoletna tradicija ovčereje v Matarskem podolju, ko so se pastirji skupaj z ovcami selili od pašnika do pašnika, je tukajšnje rejce ovac izoblikovala v delovne in iznajdljive ljudi, ki so znali postoriti marsikaj, poskrbeti za živali in plemenitenje črede ter pridelati sir najboljše kakovosti. Ljubezen do ovc je bila doma tudi v Rožicah pri Kulanovih in v Obrovu pri Tončakovih. Kljub temu, da se z ovčarstvom ne ukvarjajo več, so znanja o vzreji te prikupne pikaste pasme predali mlajšim rodovom – tistim, ki so dovolj vztrajni, da nadaljujejo s tradicijo ovčarstva.

20 min

Biotopi: Stanje narave v Sloveniji, 1. del

Biologinja v visokih škornjih brodi po mlaki in išče pupke. Znanstvenik obrača kamne v potoku in lovi rake. Spet tretji ure in ure prebije na travniku, da popiše vse do zadnje travice. Tako potekajo popisi vrst. Na koncu lahko približno ocenimo, koliko živali, rastlin, gliv, lišajev in bakterij živi v Sloveniji. Kako ugotavljamo stanje narave, kako »štejemo« vrste živali in rastlin, nas je zanimalo v letošnji prvi oddaji iz serije Biotopi.

24 min

Na poti k ljudem

Na poti k ljudem prikazuje požrtvovalno delo patronažnih medicinskih sester, ki so vsak dan v oporo številnim bolnikom. Na območju Slovenije jih deluje okrog 950. V filmu spoznamo njihovo delo, ki zajema preventivno in kurativno zdravstveno nego, od spremljanja zdravstvenega stanje pacientov na njihovem domu, do preventivne obravnave otročnic in dojenčkov po odpustu iz porodnišnice. V zadnjem času se zahtevnost njihovega dela povečuje, saj se zaradi krajšanja ležalne dobe v bolnišnici bolniki hitreje vračajo v domače okolje. Scenarij in režija: Magda Lapajne

24 min

Žiga Kariž in Janez Janša

V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda predstavljamo samostojno ustvarjalno pot vizualnega umetnika Žige Kariža in režiserja Janeza Janše. ŽIGA KARIŽ se je navduševal nad ulicami New Yorka in v seriji Teror=decor slikal teroriste Rdečih brigad. Na beneškem bienalu pa je slike z vgrajenimi kamerami postavil v stanovanja in v galeriji so spremljali posnetke pogledov teh slik. Platna, na katera je lepil povečave pornografskih podob, so v Angliji skrivnostno izginila. V zadnjem obdobju se navdušuje nad nosovi, ki jih dodaja prav vsem delom – ali pa vsaj njihovim naslovom. JANEZ JANŠA, nekoč gledališki režiser Emil Hrvatin, v svojih delih preizprašuje bližino med igralcem in gledalcem. Loteva se rekonstrukcij eksperimentalnega gledališča in performansa, vendar tudi zgodovinskih dogodkov. Gledališko dejanje ima namreč lahko vir tudi v sodnem spisu ali magnetogramu seje. Življenje v nastajanju je naslov serije razstav, publikacij in performansov, pri katerih ga zanima življenje v najbolj prvinski obliki. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc

24 min

Vrh Julijcev

Film Vrh Julijcev je nastal v istoimenskem projektu, ki povezuje partnerje varstva narave, kmetijstva, gozdarstva, planinstva in turizma za ohranjanje narave Triglavskega narodnega parka. Film skozi oči ljudi, ki v parku živijo, delajo ali ga obiskujejo, predstavlja različne vidike in odgovarja na vprašanja, kako lahko prispevamo k ohranjanju bogastva narave edinega narodnega parka v Sloveniji ter sobivanju narave in človeka na tem območju. Triglavski narodni park je edini narodni park v Sloveniji in najstarejše zavarovano območje pri nas ter eden najstarejših parkov v Evropi. V prihajajočem letu 2024 v Sloveniji obeležujemo 100-letnico podpisa zakupne pogodbe za ustanovitev Alpskega varstvenega parka, predhodnika Triglavskega narodnega parka. Sožitje človeka in narave v Triglavskem narodnem parku je dinamičen proces, ki zahteva dobro sodelovanje med različnimi strokovnjaki varstva narave, gozdarji, kmetovalci, upravljavci voda ter številnimi drugimi. Prostor, ki s svojo bogato raznolikostjo živalskega in rastlinskega sveta velja za enega najbolje ohranjenih delov Alp, je prepleten tudi z vsakdanjim življenjem več kot dva tisoč domačinov v osmih občinah parka. V filmu Vrh Julijcev skozi utrip lokalnih skupnostih spoznavamo tesno prepletenost človeka in narave ter prizadevanja za skupni cilj, da bogastvo Triglavskega narodnega parka ohranjamo za prihodnje generacije. Slikovite podobe neokrnjene narave v filmu dobivajo realistično sliko ob boku enega ključnih izzivov Triglavskega narodnega parka, to je množičnega obiskovanja. Dokumentarni film izpostavlja pomen prizadevanj za ohranjanje narave, kulturne dediščine in trajnostni razvoj v parku, a hkrati opozarja, da so naše današnje navade in njihovo prilagajanje tisto, ki bo v naslednjih 100 letih prispeval k ohranjanju narave Triglavskega narodnega parka. Projekt Vrh Julijcev - Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.

50 min

Uroš Weinberger in Jurij Kalan

UROŠ WEINBERGER ustvarja barvite, skoraj psihedelične slike. Pod pokrovom mrežastih geodezičnih kupol nastajajo megastrukture, distopični umetni ekosistemi, v katerih se naseljujejo skrivnostna bitja v skafandrih. Pogosto bežijo pred apokalipso, okoljskimi katastrofami, ujeti so med prepletene cevi ali pa nemo sodelujejo v množičnem obredju. V svojem ateljeju Uroš dan za dnem potrpežljivo z oljnimi barvami ustvarja preplastene računalniške podobe, polne asociacij. Išče podobnosti med slikarstvom in glasbo, ki jo ustvarja kot član skupine Moveknowledgement. JURIJ KALAN nas zapelje v intimni svet, med družinske člane in domače živali: pse in pujsa. Okoli različnih omizij posedajo prijatelji, praznujejo rojstne dneve, spremljajo nogomet, otroci zrejo v telefone ali poležavajo po tleh. Hodijo na sprehode k Savi, kjer iščejo zanimive kamne. Jurij si pri sestavljanju kompozicij pomaga s fotografijo in iz številnih podob sestavlja popačeno mentalno sliko vsakdana. Kadar v formatu slike ni dovolj prostora, portretirancu s poudarjeno glavo preprosto skrajša noge, da ga spravi na platno celega. V prostem času pa izdeluje duhovite skupinske portrete, pastirske rezbarije. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. Doslej se je v njej predstavilo več kot 60 sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc

25 min

Brkini in žganjekuha

Brkini so zaradi ugodnega podnebja in stoletne tradicije znani po odličnem sadju, zato so se tu nekoč v skoraj vsaki hiši ukvarjali tudi z žganjekuho. Danes to tradicijo nadaljuje družina Jelušič.

15 min

Čarobni venčki sv.Ivana

Spletanje venčkov Sv. Ivana je star kraški običaj, ki je od leta 2013 vpisan v nacionalni Register nesnovne dediščine. Šega temelji na ljudskem verovanju v magično in zdravilno moč rastlin, nabranih na kresni večer (23. junija). Na hišna vrata obešeni venčki naj bi ljudi in domove varovali pred nesrečami, tj. zlemi silami, hudo uro, ognjem in kačami. Ta lep ljudski običaj danes s svojimi aktivnostmi oživlja in ohranja Kulturno etnološko društvo Venček iz Štanjela.

16 min

Prihajam iz Gaze

Film smo posneli z otroki, ki so leta 2009 prišli na rehabilitacijo v Slovenijo v okviru humanitarnega projekta Fundacije dr. Danila Türka. Z otroki so pri fundaciji tudi pozneje ohranjali stike. Danes vedo, da nekateri niso preživeli. O marsikom nimajo novic. Film prikazuje z grenkobo in hkrati otroško odkritostjo povedane zgodbe otrok iz Gaze, ki govorijo o vojni, izgubljenem otroštvu in hudih telesnih poškodbah, pa vendar izpovedujejo željo do življenja, do prihodnosti. V Slovenijo so prišli po proteze in morda našli nekaj več: razigranost, nasmeh, upanje. Akcija se je začela na pobudo tedanjega predsednika RS dr. Danila Türka. Pod okriljem mednarodne organizacije ITF in ob strokovni pomoči URI Soča je deset otrok dobilo nove pripomočke, ustrezno oskrbo in rehabilitacijo, kar naj bi jim pomagalo pri večji samostojnosti v življenju. Vsak od otrok se je po svoje spoprijemal z izgubo uda in nekatere je dogodek globoko zaznamoval. Presunljivi odgovori otrok o njihovih željah nas ne pustijo brez ganjenosti: ne želijo si materialnih reči, temveč poklic, lastno družino, mir. Poleg otrok, dveh fizioterapevtk ter koordinatorja iz Gaze so tedaj v filmu spregovorili tudi predsednik RS dr. Danilo Türk, direktor mednarodne ustanove ITF Goran Gačnik, direktor URI Soča mag. Robert Cugelj, vodja oddelka za rehabilitacijo otrok prim. asist. Hermina Damjan, dr. med., vodja fizioterapije na otroškem oddelku Irena Vrečar, spec. klinične psihologije dr. Vesna Radonjič Miholič, koordinator Shaker Shaker in novinar Ervin Hladnik Milharčič. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Jan Zakonjšek Direktor fotografije: Janez Kališnik Leto produkcije: 2009/2010

43 min

Naravni rezervat Škocjanski zatok

Če bi opazovalec pestre ptičje in druge favne v naravnem rezervatu Škocjanski zatok na kakšen način lahko »izključil« prometno zvočno podobo mesta Koper in pristanišča, bi se na trenutke počutil kot v divjini obmorske rečne delte in bi ga ne moglo zmotiti niti povsem urbanizirano obrobje rezervata. Pravzaprav to le poudari izjemnost tega ponovno onaravljenega in skrbno vzdrževanega območja s sladkovodnim močvirjem in polslano laguno, ki so ju začeli obnavljati pred dobrimi petindvajsetimi leti. V njegovem živalskem svetu so najopaznejše ptice. Zelo hitro so vzele za svoje trstičja in poplavne travnike, obnovljeno laguno s poloji in slanoljubnim rastlinjem ter vmesna grmišča in obrečno goščavo. V komaj 122 hektarjev velikem rezervatu so v zadnjem desetletju ornitologi opazovali kar 259 vrst ptic. Številne med njimi na selitvah, saj je Škocjanski zatok pomembno postajališče selečih se ptic, a mnoge vrste tu tudi redno prezimujejo. Najbolj razveseljiv pa je porast gnezdilk, ki najlepše potrjujejo dobro in varno naravno okolje, v katerem so našli svoj prostor še številni drugi predstavniki živalskega in rastlinskega sveta. Ves ta pisani vidni in nevidni rastlinski in živalski svet pa je tudi izjemno lepo izobraževalno popotovanje.

26 min

Tiki

Nehotno, nenadno, ponavljajoče se mežikanje, smrkanje, obrazne grimase in trzanje glave je le nekaj tikov, ki so v otroštvu in mladostništvu precej pogosti in večinoma prehodni. Če ima nekdo več gibalnih tikov in vsaj enega glasovnega najmanj eno leto, govorimo o Tourettovem sindromu. Čeprav tiki ne vplivajo na intelektualne zmožnosti posameznika, ga lahko ovirajo in stigmatizirajo, posebej ko gre za hujše, bolj moteče tike, denimo cviljenje, preklinjanje, samopoškodovalno vedenje. Spoznajte Tina, Izo in Roka, katerih osebnosti in življenje ne krojijo le tiki, temveč tudi njihovi talenti, želje, družine, prijatelji. O vzrokih, posledicah in zdravljenju tikov pa več tudi strokovnjakinji. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Film TIKI je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas posameznikom z izkušnjo telesne ali duševne bolezni, razvojnih in drugih življenjskih težav. Posebne zgodbe so tudi zgodbe tistih, katerih življenje zaznamujejo različni izzivi, spoznanja in na prvi pogled obrobni dogodki, ki odpirajo vprašanja in spodbujajo k razmisleku. Osebne zgodbe dopolnjujejo znanstvena dognanja, besede strokovnjakov. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.

24 min

Župnijsko cerkev sv. Kancijana v Kranju in poznogotske dvoranske cerkve na Kranjskem

Veduto Kranja zaznamujejo zvoniki treh gotskih cerkva; najvišji je zvonik župnijske cerkve sv. Kancijana. Najpomembnejša kvaliteta kranjske župnijske cerkve je njena arhitektura - podatkov o njeni gradnji je malo, a dovolj, da lahko njeno stavbno zgodovino zadovoljivo rekonstruiramo. Dvoranski prostor je vse od 14. stoletja naprej eden značilnih arhitekturnih tipov v Nemškem cesarstvu, a nikjer se vse naštete prvine niso harmonično združile v celoto, kakršno vidimo v Kranju in po imenu neznanim mojstrom moramo pripisati kar lepo mero izvirnosti in ustvarjalnosti. Ta cerkev je z novim prostorskim konceptom močno zaznamovala stavbarstvo naslednjih desetletij na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem, kjer je postala dvoranska cerkev z zvezdastim obokom na osmerokotnih stebrih po vzoru Kranja najbolj razširjen tip mestnih in trških župnijskih cerkva.

16 min

Krajinski park Pivška presihajoča jezera

Nenavadna pokrajina na prehodu med celinsko in primorsko Slovenijo preseneča z raznolikimi obrazi v vseh letnih časih. Najopaznejša je njena prelepa kraška jezerska podoba s številnimi jezeri, med njimi tremi večjimi, ki se običajno pojavljajo ob jesensko-zimskih in pomladnih deževjih ter presahnejo v toplejših mesecih. Tedaj jezerske planjave zavzamejo cvetoči travniki z rastlinskimi posebnostmi vlažnih in polsuhih naravnih travnikov, kakršnih skorajda ni več, in pticami, ki tu še najdejo varna gnezdišča in dovolj žuželčje hrane. Območje krajinskega parka Pivška presihajoča jezera pa obiskovalca očara tudi s svojo kulturno krajino, z vasicami, raznolikimi gozdovi, s kali, pašniki in suhimi travniki, ki mestoma prekipevajo od rastlinske raznolikosti, tako kot travniški vrh gorske Sv. Trojice – vedute krajinskega parka. Obiska, raziskovanja in opazovanja vreden krajinski park.

25 min

Zgodba o brkinski noši

Brkinska noša se precej razlikuje od ostalih variacij narodnih noš v slovenskem prostoru. S seboj so jo prinesli Uskoki, ki so se v Brkinih naselili sredi 16. stoletja. Posebnost te noše je v tem, da odraža izrazito preprostost, ki priča o neprizanesljivem kmečkem načinu življenja. Noša ni primerna za ples, saj je sestavljena iz trše polstene tkanine oziroma lodna, obrobljene z barvnim trakom.

4 min

Pletarska duša

Pletarstvo se je nekdaj razvijalo kot domača rokodelska dejavnost tam, kjer je bilo na voljo dovolj primernega materiala za pletenje. Pletlo se je vrbovo šibje, vitre, slama, koruzno ličje, srobot, ločje in še kaj. Pleteni predmeti so se uporabljali za shranjevanje, prenašanje in prevažanje. Spretnost prepletanja naravnih materialov se je sčasoma razvila v žlahtno ljudsko umetnost.

5 min

Grad na skali

Visoko nad sotesko reke Reke, ki nedaleč stran ponikne pod vasjo Škocjan, stojijo ostaline nekoč mogočne grajske utrdbe. Grad Školj je bil v preteklosti tesno povezan z življenjem okoliških prebivalcev, zgodbe o življenju grajske gospode, skrivnih rovih in zakladih pa še vedno burijo domišljijo vsem, ki jim prisluhnejo.

27 min

Cesária Évora

Cesária Évora je na domačem otoku São Vicente pela od mladih nog, svet pa jo je kot Bosonogo divo z Zelenortskega otočja spoznal šele po njenem 47. rojstnem dnevu. Cesária je vse od takrat osem mesecev na leto preživela na koncertnih odrih po vsem svetu, na počitnice pa se je najraje vračala domov, na otok in k družini. S prisluženim denarjem je otočanom rada poplačala vso pomoč iz časov, ko sama ni imela ničesar. V filmu nam o njeni življenjski poti med drugim pripovedujeta tudi njena vnukinja Janete in José da Silva, ki je potem, ko jo je slišal peti v neki restavraciji v Lizboni, postal njen menedžer. CESARIA EVORA / Portugalska / 2022 / Režija: Ana Sofia Fonseca

94 min

Veličastna Zemlja, 4/4

Zemlja nam včasih pripravi veličastno predstavo. Od prelivajočega se severnega sija do ognjeniških izbruhov in mavrice v obliki kroga. Kdor želi ujeti te težko ulovljive trenutke, mora biti ob pravem času na pravem kraju. Avtorji so za to serijo zbrali več skupin vrhunskih znanstvenikov, neustrašnih pustolovcev in filmskih strokovnjakov, da bi posneli veličastne naravne pojave tako, kot jih še ni videlo človeško oko. 4. del: Polarni sij Migetajoči polarni sij je eden najlepših naravnih pojavov na Zemlji. Ekipa ga je ujela v podrobnostih in v obsegu, kot jih še nismo videli. V eni noči je posnela veličastni severni sij, ki ga je bilo mogoče opazovati v vseh državah severnega tečajnika, astronavt na Mednarodni vesoljski postaji pa ga je snemal celo iz orbite. SPECTACULAR EARTH / Velika Britanija / 2022 / Režija: Ben Crichton, Fay Finlay, Arianna Lapenne, Tristan Quinn, Ben Wilson

52 min

Slaba mama

Vsakdo ima mamo. A kaj v resnici pomeni biti mama? Dokumentarni film prinaša portret materinstva, razpetega med pričakovanja družbe – mama je potrpežljiva, skrbna in dobre volje – in vsakodnevne izkušnje, ki jih v intervjujih iskreno zaupajo mame v Latinski Ameriki, iz različnih generacij in družbenih okolij. MALAMADRE / BADMOM / Argentina / 2019 / režija: Amparo Aguilar

67 min

Abba daba du

Dokumentarec, posnet leta 1976, je prvi film o svetovno znani švedski glasbeni skupini Abba. V dokumentarnem filmu se s fotografijami iz osebnih albumov in spomini na odraščanje predstavijo posamezni člani skupine. Uspeh Abbe ni bil naključje: Anni-Frid in Agnetha sta bili že od rosnih let uspešni pevki, skladatelja Benny in Björn pa sta izhajala iz družin z glasbeno tradicijo. Dokumentarec slovi po šegavi pripovedi in razkritju skritega kotička, kjer so člani skupine ustvarjali glasbo. ABBA-DABBA-DOO / Švedska / 1976 / režija: Leonard Eek in Per Falkman

56 min

Jugoslavija, sod smodnika, 1/3

Nemška dokumentarna serija v treh delih pojasni nastanek in razvoj Jugoslavije, zgodovinske razlike med njenimi narodi in življenje v času maršala Tita. Oriše tudi okoliščine, ki so bile vzrok za tragične dogodke ob razpadu nekoč skupne države v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, zaradi česar je zelo boleča preteklost na tem območju še kako živa. THE BALKANS IN FLAMES / Nemčija / 2019 / Režija: Franziska von Tiesenhausen, Klaus Kastenholz in Veronika Mendler

52 min

Kraljice Oranga

V dokumentarni oddaji spoznamo življenje matriarhalne skupnosti iz Eticoge, glavne vasi na otoku Orango v jugozahodni Gvineji Bissau. Tu so v ospredju ženske. One odločajo, kako gospodariti s pridelki. So svečenice templja in tiste, ki se lahko pogovarjajo z bogovi, naravnimi silami in duhovi pokojnikov. QUEENS OF ORANGO / Španija / 2020 / Režija: Raúl Bueno

52 min

Neuvrščeni: Dosje Labudović

Dokumentarna oddaja z arhivskimi, nikoli prej prikazanimi posnetki prikaže prelomne trenutke rojstva gibanja neuvrščenih, ki se je zavzemalo za pravičnejši in enakopravnejši svetovni red. Hkrati zgodbo v ozadju pripovedujeta režiserka oddaje in zadnji še živeči snemalec Filmskih novosti Stevan Labudović, ki je več kot desetletje spremljal predsednika Tita na njegovih potovanjih z legendarno ladjo Galeb in tudi posnel prikazane izseke. NON-ALIGNED: SCENES FROM THE LABUDOVIĆ REELS / Srbija, Francija, Hrvaška, Črna gora / 2022 / Režija: Mila Turajlić

58 min

Veličastna Zemlja, 3/4

Zemlja nam včasih pripravi veličastno predstavo. Od prelivajočega se severnega sija do ognjeniških izbruhov in mavrice v obliki kroga. Kdor želi ujeti te težko ulovljive trenutke, mora biti ob pravem času na pravem kraju. Avtorji so za to serijo zbrali več skupin vrhunskih znanstvenikov, neustrašnih pustolovcev in filmskih strokovnjakov, da bi posneli veličastne naravne pojave tako, kot jih še ni videlo človeško oko. 3. del: Ognjeniki Živimo na ognjeniškem planetu. Nekateri ognjeniki izbruhnejo tako silovito, da kosi žareče lave odletijo več sto metrov visoko. Neustrašna ekipa je opravila podvig, kakršnega se doslej ni drznil lotiti še nihče. Z najnovejšo tehnologijo je posnela enega najbolj eksplozivnih ognjeniških izbruhov na Zemlji iz neverjetne bližine. SPECTACULAR EARTH / Velika Britanija / 2022 / Režija: Ben Crichton, Tristan Quinn, Vanessa Lucas, Faith Musembi

52 min

Aalto

Alvar Aalto (1898–1976) velja za enega največjih sodobnih arhitektov. V filmu je prikazana ljubezenska zgodba Alvarja in njegove žene Aino (1894–1949), prav tako arhitektke, ki se je bolj posvečala oblikovanju in velja za pionirko sodobnega finskega oblikovanja. Hkrati nas popelje po njunih ustvarjalnih procesih ter slovitih zgradbah po vsem svetu. Aino in Alvar sta se spoznala med študijem arhitekture v Helsinkih, nato je Aino začela delati v njegovem arhitekturnem biroju, poročila sta se leta 1924. Skupaj sta sodelovala pri številnih projektih. Aalto je izdelal načrte za sto enodružinskih hiš, skoraj polovico so jih tudi zgradili. Ena od teh je tudi njuna, zgrajena 1936, in je odprta za javnost. V filmu so prikazane tudi njune najlepše zgradbe na Finskem, knjižnica v Rusiji, študentski dom v Massachusettsu, zasebna hiša zbiratelja umetnin v Parizu in številne druge. Hkrati spoznamo pestro zgodovino modernizma in Aaltove sodobnike s področja arhitekture in oblikovanja. AALTO / Finska / 2020 Scenarij in režija: Virpi Suutari

98 min

Ubij Indijanca v otroku

Dokumentarna oddaja prinaša pretresljiva pričevanja kanadskih staroselcev, ki še danes živijo v rezervatih, o nasilni zgodovini njihovega pokristjanjevanja. Misijonarji so otroke iztrgali iz rok družin, skušali zabrisati njihove indijanske korenine in jih spreobrniti v dobre male bele kristjane, kot se spominja pričevalec. Mnoge so trpinčili, tudi spolno zlorabili. Vse se je dogajalo do poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja. KILLING THE INDIAN / Francija / 2020 / Režija: Gwenlaouen Le Gouil

56 min

Kaj, če ne bi bilo strahu?, 1/14

Izvirna serija s pomenljivim naslovom, izposojenim iz kultne knjige Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, poskuša poiskati odgovore na velika in majhna vprašanja človeštva. Mar slišimo vsi isto? Bomo ljubili robote? Bi morali več sanjati? Kako deluje potovanje skozi čas? O teh in drugih vprašanjih v seriji razpravlja vrsta priznanih strokovnjakov. 1. del: Kaj, če ne bi bilo strahu? Kako lepo bi bilo življenje brez strahu. Ljudje bi brezskrbno prečkali skalne soteske ali počeli še kaj bolj vratolomnega. A žal se bojimo marsičesa, tudi čisto nenevarnih reči. Zakaj nas ima strah tako trdno v pesti? Ne bi bilo bolje, če ga ne bi bilo? 42 - THE ANSWER TO ALMOST EVERYTHING / 42 - DIE ANTWORT AUF FAST ALLES / Nemčija / 2021 / Režija: Lucas Gries, Bettina Oberhauser

24 min

Znamo brati misli?, 14/14

Izvirna serija s pomenljivim naslovom, izposojenim iz kultne knjige Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, poskuša poiskati odgovore na velika in majhna vprašanja človeštva. Mar slišimo vsi isto? Bomo ljubili robote? Bi morali več sanjati? Kako deluje potovanje skozi čas? O teh in drugih vprašanjih v seriji razpravlja vrsta priznanih strokovnjakov. 14. del: Znamo brati misli? Znamo ljudje brati misli? Med pogovorom s sogovornikom naši možgani delujejo s polno paro in zbirajo podatke. Lahko misli drugih razvozlamo kot šifre? Po kakšnih strategijah posegamo pri tem in kakšne so posledice napačnih sklepov? 42 - THE ANSWER TO ALMOST EVERYTHING / 42 - DIE ANTWORT AUF FAST ALLES / Nemčija / 2022 / Režija: Bettina Oberhauser, Lucas Gries, Henrike Kolletzki, Anke Schnackenberg

21 min

Slovenija – utrip divjine

Slovenija je – vse od oljčnikov ob sredozemski obali do zasneženih vrhov v Julijskih Alpah – kot svet v malem. Ponaša se z osupljivimi naravnimi znamenitostmi, slikovito pokrajino in raznovrstnim živalstvom in rastlinstvom. Državo poleg izjemne naravne dediščine odlikuje tudi usmerjenost v trajnostni način življenja. Dokumentarna oddaja gledalca povabi na zapeljiv sprehod po Sloveniji. SLOVENIA - WHERE NATURE COMES FIRST / SLOWENIEN - AM PULS DER WILDNIS / Avstrija, Nemčija / 2022 / Režija: Christine Sonvilla, Marc Graf

44 min

Po službi

Dokumentarni film se poglobi v različne kulture dela – ponudi nam vpogled v države, kjer vlada pravi deloholizem, na primer Južno Korejo, kjer so celo morali uvesti obvezni izklop računalnikov, da zaposleni ne delajo dolgo v noč. K smotrni porabi prostega časa in opuščanju pretiranega dela so prebivalce spodbujali tudi z oglaševalskimi kampanjami. V Kuvajtu so stvari povsem drugačne: javnih delovnih mest je denimo ogromno, a zaposleni nimajo kaj početi in si čas na delovnem mestu krajšajo z branjem knjig in gledanjem filmov. Po drugi strani pa povsod po svetu najdemo ljudi, ki na svojih delovnih mestih garajo kot sužnji ali jih delodajalci ves čas nadzirajo, tudi s pametnimi kamerami. Kako bo v prihodnje, ko bodo številna delovna mesta nadomestili stroji in umetna inteligenca? Bi bilo smiselno razmisliti o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka? AFTER WORK / Švedska, Italija, Norveška / 2023 / Režija: Erik Gandini

77 min

Kazen, 2/2

V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v nekdanji Jugoslaviji razplamtela vojna. Divjalo je uničenje, ljudje so se bili prisiljeni razseliti, agresorji so vzpostavili celo nezaslišana koncentracijska taborišča in zagrešili množične poboje. V zadregi, saj nasilju nikakor ni bilo videti konca, je Varnostni svet Združenih narodov leta 1993 po vzoru Nürnberških procesov ustanovil Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije s sedežem v Haagu. Dokumentarna serija v dveh delih razkrije, kako je sodišče sprva delovalo brez nujnih finančnih sredstev in kadrovsko podhranjeno, soditi pa je uspelo le manj pomembnim zločincem. Naposled pa so se morali pred njim zagovarjati tudi snovalci balkanske morije: Slobodan Milošević, Radovan Karadžić in Ratko Mladić. THE COURT, YUGOSLAVIA'S WAR ON TRIAL / KRIEG VOR GERICHT – DIE JUGOSLAWIEN-PROZESSE / Nemčija, Češka / 2021 / Režija: Lucio Mollica

52 min

Zločini, 1/2

V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v nekdanji Jugoslaviji razplamtela vojna. Divjalo je uničenje, ljudje so se bili prisiljeni razseliti, agresorji so vzpostavili celo nezaslišana koncentracijska taborišča in zagrešili množične poboje. V zadregi, saj nasilju nikakor ni bilo videti konca, je Varnostni svet Združenih narodov leta 1993 po vzoru Nürnberških procesov ustanovil Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije s sedežem v Haagu. Dokumentarna serija v dveh delih razkrije, kako je sodišče sprva delovalo brez nujnih finančnih sredstev in kadrovsko podhranjeno, soditi pa je uspelo le manj pomembnim zločincem. Naposled pa so se morali pred njim zagovarjati tudi snovalci balkanske morije: Slobodan Milošević, Radovan Karadžić in Ratko Mladić. THE COURT, YUGOSLAVIA'S WAR ON TRIAL / KRIEG VOR GERICHT – DIE JUGOSLAWIEN-PROZESSE / Nemčija, Češka / 2021 / Režija: Lucio Mollica

52 min

Streli v Bazovici

Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so bili uporniki proti italijanskemu fašizmu, ustreljeni v Bazovici leta 1930. Bazoviški junaki Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, ki jih je s posebno razsodbo, 5. septembra 1930, na smrt obsodilo Posebno sodišče za zaščito države, so bili ustreljeni ob zori 6. septembra 1930 na vojaškem strelišču pri Bazovici. Proces v sodni palači v Trstu je v slovensko zgodovino je prešel kot Prvi tržaški proces. Ustreljeni fantje so bili člani ilegalne narodno radikalne organizacije slovenske in hrvaške mladine v Julijski krajini in Istri, ustanovljene v Trstu oktobra 1927, z namenom, da organizira aktiven odpor proti fašističnemu režimu in njegovi nasilni raznarodovalni politiki. Ilegalni organizaciji so nadeli ime Borba in je delovala v obdobju 1927-1930 na Tržaškem, na Krasu in v Istri. Borba je bila del ilegalnega primorskega protifašističnega gibanja, ki se ga je kasneje prijelo ime TIGR (akronim za besede: Trst, Istra, Gorica, Reka). Igrano dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Jadrana Sterleta in v režiji Tuga Štiglica osvetljuje tragično življenjsko zgodbo prvih žrtev fašizma v Evropi, pa tudi junaško zgodbo njihovega domoljublja in človeške pokončnosti. Njihova imena, vklesana v kraški kamen, pred svetom pričajo o nezlomljivem odporu slovenskega naroda proti italijanskemu fašizmu, ki je hotel nasilno uničiti slovenski živelj v tedanji Julijski krajini in hrvaški v Istri. Ustreljeni so bili kot teroristi, Slovenija do danes ni zahtevala revizije te krivične obsodbe. Že septembra 1945, takoj po osvoboditvi izpod fašizma in nacizma, je bil na kraju usmrtitve v Bazovici postavljen spomenik. Od takrat naprej se vsako leto v septembru vrstijo spominske svečanosti. Kraj smrti štirih mladih ljudi je tako postal simbol slovenskega upora proti fašizmu.

49 min

Konoplja osvobaja

KONOPLJA OSVOBAJA je dokumentarni filmski esej, ki govori o aktivistih iz Sloveniji, bivše Jugoslavije in drugod, ki so svoja življenja posvetili rabi konoplje. Nekateri so pri tem prišli v navzkriž z zakonom, vsi pa so tako ali drugače stopili na pot konopljine revolucije. Glavni protagonist filma je Janko Pirc, ki je leta 2016 dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču, potem, ko je bil obsojen zaradi vzgoje in rabe osmih sadik konoplje, s katerimi je želel pomagati sinu in bivši ženi. Film ob pripovedi glasbenika in filozofa Ramba Amadeusa, s humorno distanco opisuje, kako v bliskovito razvijajočo se industrijo konoplje, kljub nasprotovanju medicine, ki ima konopljo še vedno za mamilo, vstopajo politika, farmacija in kapital. Avtorji želimo s filmom osvetliti vse plati prihodnjega odnosa med konopljo in družbo ter tako ljudi spodbuditi k razmišljanju in izobraževanju, ki bi vsakomur omogočilo dober in premišljen odnos do prihodnje medicinske in rekreativne uporabe konoplje. Scenarij in režija Miha Čelar.

81 min

Skrivnosti z Beethovnove ulice

Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.

73 min

Prijatelji mladih - 70 let ZPMS

Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Pod okriljem ZPMS so med drugim nastali projekti Obiski dedka Mraza (od leta 1949), Teden otroka® (1954), Mladi raziskovalci zgodovine (1969), Bralna značka (1970), Otroški parlamenti® (1990), TOM telefon® (1990), Pomežik soncu® (1999) in Evropa v šoli (2005). V okviru socialno-humanitarnega programa Eno srce® so lani prek sedmih skladov pomagali 5169 družinam. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.

74 min

Kanižarica, delu čast in oblast

V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.

47 min

Od meje do meje, v "obljubljeno" Evropo

Reka beguncev in migrantov na poti v »obljubljeno« Evropo. Balkanska begunska pot, kjer so se vrata na sever najprej zapirala počasi in čez noč dokončno. A želja po – za ene varnosti, za druge boljšem življenju – jih žene naprej, na pogosto nevarno in drago pot proti Evropski uniji. Novinar Boštjan Anžin in snemalec Pantelija Petrović sta se odpravila po begunski poti: od turške obale, kjer cveti tihotapska industrija, prek egejskega otoka Hios, ki je za mnoge prvi stik z Evropsko unijo, Pireja, Aten do meje z Makedonijo in čez njo. Tudi danes se prebežniki podajajo na pot kljub dogovoru Evropske unije in Turčije, po katerem se morajo tisti, ki pridejo s pomočjo tihotapcev, vrniti v Turčijo. Preobremenjena in prenapolnjena Grčija, Makedonija, ki je zapirala meje za Evropo, ter simbol razdeljene stare celine, nezmožne hitrih odgovorov – begunsko taborišče Idomeni, kjer je na svojo usodo v blatu in smeteh čakalo tudi do 15 000 ljudi, ki se z zaprtjem mej niso hoteli sprijazniti.

49 min

Prekomorci campo 65 - Pozabljeni

Dokumentarni film »Pozabljeni« Miloša Batistute prinaša enega od kamenčkov v mozaik zavedanja, kako drugačna je bila izkušnja Primorcev in Istranov v času fašizma. Kako so tisoči prisilno zapustili svoje domove, nekateri kot italijanski vojaki, drugi kot interniranci in konfiniranci. Kako so živeli in preživeli v izgnanstvu na jugu Italije in kako so se po njeni kapitulaciji v prekomorskih brigadah pridružili partizanski vojski in odigrali pomembno vlogo v zaključnih bojih osvobajanja države. In se morali še leta po vojni boriti za svoj status, kajti imeli so jih za drugorazredne partizane. Film nas popelje v italijansko deželo Apulijo, v taborišče v Gravini, Campo 65, kjer ostanki zidov še vedno pričajo o Slovencih. Spomin nanje ohranjajo tudi tamkajšnji prebivalci. Preplet dragocenega pričevanja enega še zadnjih živečih prekomorcev, spomini sorodnikov, zgodovinski in borčevski pogled, arhivske fotografije ter posnetki, vse to je avtorjev poklon narodno zavednim Primorcem – prekomorcem. Dokumentarni film je nastal v produkciji Regionalnega TV programa v Regionalnem RTV centru Koper Capodistria, pod režijo se je podpisala Sonja Cerkvenik.

33 min

Pesem upora

Dokumentarni film Pesem upora je nastal v letu, ko je Partizanski pevski zbor, naslednik Invalidskega pevskega zbora, slavil 65-letnico. Takrat, ko smo se obujali spomin na 100-letnico rojstva dirigenta Radovana Gobca. Obe poglavji sta za marsikoga že pozabljena zgodovina. A ne za vse. Režiser Andraž Pöschl je skupaj s snemalcem Alešem Živcem stopil na pot iskanja odmevov partizanske pesmi upora. Po nekaj letih pozabe jo danes lahko slišimo na koncertih, veselicah, v športnih dvoranah… Zdi se, da je ljudje ne želijo pozabiti. Da jo pojejo takrat, ko jim je težko. Udarniške rime in ritmi ohranjajo upanje in prenašajo sporočila o pomenu za mnoge temeljnih človeških vrednot. Ki, kot se večkrat zdi, nezadržno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem ostalim, domovina kot poligon za jumbo-plakate in slepo sledenje potrošništvu, brezskrbnost, celo sovraštvo do drugih. Kdo želi vsaj s pesmijo slikati boljši svet? Zakaj še vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in Garažni ženski pevski zbor Kombinat. Skupaj s številnimi drugimi.

52 min

Kresno mesto

Folklorno društvo Kres je pomemben predstavnik folklornega izročila na Slovenskem in prepoznaven ambasador Novega mesta in države, ki jima pripada. Leta 2021 je društvo, ki predstavlja središče folklorne ustvarjalnosti na Dolenjskem, praznovalo 45-letnico svojega delovanja in ustvarilo vizualno razgiban dokumentarni plesni film. Film pripoveduje o zgodovini društva, udeleževanjih na mednarodnih folklornih festivalih, o zanimivih družinskih zgodbah, ki so se spletle med člani društva, predvsem pa o prispevku društva k ohranjanju slovenske ljudske dediščine. V filmu so uporabljeni tudi redko videni arhivski posnetki filma Pomlad v Beli Krajini, ki ga je leta 1952 posnel Metod Badjura. Dokumentarni film bogatijo pripovedi članov in članic in številne zgodbe, ki so zaznamovale društveno dejavnost in razmah folklore na Dolenjskem. O pomenu društva spregovorijo tudi vodja skupine Branka Moškon, etnologinja Marija Makarovič, etnokoreolog Mirko Ramovš in etnolog Bojan Knific. Režiserja Anuša Gaši in Jurij Moškon, scenaristi Erika Blažič, Klara Golić, Branka Moškon, Andrej Kovačič in Anuša Gaši.

55 min

Bukvarna

Ko se je društvo Ciproš pred petindvajsetimi leti naselilo v alternativnem in takrat "zloglasnem" centru Pekarna, so mnogi opozarjali, da nihče ne bo prišel tja. Danes je povsem drugače. 170 kvadratnih metrov velika bukvarna je po petindvajsetih letih labirint čez milijon knjig vseh žanrov v številnih jezikih. Knjige v bukvarno Ciproš prihajajo z vseh koncev Slovenije. Številne so bile izdane v elitnih knjižnih zbirkah. "Bukvarna je, kako bi rekla, kot muzej založništva, ne le bukvarna, saj imamo neponovljive zbirke, omenim naj le Kondor in Školjko," pove predsednica društva, Marjanca Onič. Tako kot knjige, tudi ljubiteljice in ljubitelji knjig prihajajo od povsod; so različnih generacij, z različnimi željami. Dijake in dijakinje v Ciprošu pogosto zanima gradivo za seminarske naloge in obvezno branje, prav tako osnovnošolke in osnovnošolci največkrat iščejo knjige s seznama za domače branje, stare delovne zvezke in učbenike. Veliko je strokovne literature, po kateri marsikdo povprašuje. Mnogi obiskovalci med brskanjem po kupih najdejo knjigo, o kateri niso razmišljali, in jo za simbolni prispevek odnesejo domov. "Redno prihajajo tudi profesorice in profesorji, ki iščejo starejše izdaje učbenikov, ki so tudi po vsebini povsem enakovredni, če ne celo boljši od nekaterih novejših izdaj," pojasni predsednica društva, ki sodeluje pri vseh dejavnostih bukvarne, redno pa ji pomagajo prostovoljci in prostovoljke ter članice in člani društva. Scenarij Simona Kopinšek, režija Primož Meško.

49 min

Šestdeseta

Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.

51 min

Bratje Milčinski

Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija je ustvarilo 50-minutni dokumentarno-igrani film o bratih Milčinski. Bratje Janez, Frane in Lev so svojevrsten fenomen v našem prostoru. Vsak od treh bratov je prinesel v slovensko kulturo v širšem pomenu svoj izviren prispevek. Redko se zgodi, da se v eni družini zgostita tolikšna intelektualna moč in izvirnost na tako različnih področjih, kot sta umetnost in znanost. Akademika Janez in Lev sta bila na pomembnih položajih in brezpogojno predana zdravnika, Frane Milčinski Ježek pa je s svojim inteligentnim humorjem opozarjal na krivice utopičnega socializma. Kot posamezniki so bili bratje deležni pozornosti in občudovanja, skupaj pa niso bili nikoli predstavljeni. In vendar je šele skupna filmska obravnava z vključitvijo njihovega očeta Frana Milčinskega, znanega pisatelja ter avtorja Butalcev, pokazala njihovo veličino in osvetlila dobo, v kateri so živeli. Zgodovinska razdalja je kot puščica spoznanja, da so vedno pomembna dejanja, saj preživijo tako čas kot tudi avtorja. Pripovedovalci dokumentarno-igranega filma o bratih Milčinski so Matjaž Lunaček, Maja Milčinski, Matija Milčinski in Matevž Milčinski. Glavni vlogi sta odigrala dramska igralca Renato Jenček v vlogi prof. dr. Leva Milčinskega in Luka Bokšan v vlogi specializanta Matjaža Lunačka. Veliko je tudi epizodnih vlog, v katerih so se izkazali naturščiki. Sporočilo filma je preprosto: »Četudi se na koncu vsi poslovimo, nas to ne odvezuje, da ne bi delovali v dobrobit njegovega veličanstva Človeka«.

50 min

Sam pred vsemi

Začelo se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V ZDA in Veliki Britaniji se je iz varietejsko - kabarejskih predstav rodil nov minimalističen žanr, primeren za nastop pred živo publiko. Pionirji anglosaškega standupa so imeli velikanski vpliv na razvoj slovenske scene, četudi so določene elemente standup formata že v socializmu uporabljali nekateri domači komiki na čelu z Vinkom Šimekom (Jakom Šraufcigerjem). Prvi val standupa je v Slovenijo butnil proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja. V Ljubljani sta se izoblikovali dve žarišči: v nekdanjem KUD France Prešeren so eksperimentirali Jurij Zrnec, Boštjan Gorenc Pižama, Janez Usenik in druščina. V približno v istem obdobju so v najetem lokalu sredi mesta - najprej redno, nato pa bolj po redko, pod vodstvom Jerneja Kuntnerja nastopale t.i. Nove zvezde komedije (Matjaž Javšnik, Lucija Ćirović, Violeta Tomić itd.). Po nekaj letih zatišja je Perica Jerković v koprskem študentskem klubu postavil nove temelje s predstavo »Ceu smeh«. Nadaljevalo se je v Kranju (Miki Bubulj, Ranko Babić, Klemen Bučan), v Mariboru (Slavko Škvorc, Martina Ipša) in na koncu so se spet aktivirali v KUD France Prešeren, kjer je standup večere začel pripravljati Vid Valič. Perica Jerković in Andrej Težak – Tešky sta ustanovila skupino Komikaze, ki je bila ključna za razvoj scene. Prvi množični nastop smo videli na Lentu, 2007, kjer so si naši komiki delili oder s hrvaškimi standuperji. Na pobudo Tina Vodopivca je leto kasneje Tešky organiziral prvi Panč festival na Ljubljanskem gradu. Kakšno leto prej je v produkciji Špas teatra nastala uspešnica 5 moških.com, ki je skupaj s predstavo 5 žensk.com širši domači publiki približala nekaj prvin standup komedije. Film prikazuje začetke razvoja te zvrsti komedije v Sloveniji in najpomembnejše mejnike. In seveda komike, ki so pustili sled naslednjim generacijam.

56 min

Ars

Z dokumentarnim filmom Ars vstopamo v svet radijske ustvarjalnosti in spremljamo nastajanje radijskega umetniškega programa. Tretji program Radia Slovenija, Program Ars, se je v šestih desetletjih prelevil v eno največjih kulturnih institucij v Sloveniji. V tem nenavadnem portretu medija nevsiljivo spremljamo delo novinarjev in urednikov od prvih zamisli in načrtovanja programa, pisanja vsebine, snemanja intervjujev na terenu in studijskega snemanja do obdelave posnetkov in predvajanja programa. Televizijska ekipa se je pridružila radijskim delavcem tudi pri snemanju džezovskih koncertov v Cukrarni in Drami ter simfoničnega koncerta v Cankarjevem domu. Za Program Ars je značilen umirjen slog sporočanja, tehtne vsebine pa se izmenjujejo z daljšimi glasbenimi deli. Na radiu posebno pozornost posvečajo slovenskemu jeziku, za kar skrbijo fonetiki, lektorji in lektorice, predvsem pa vsebini. V kritiških besedilih spremljajo novosti na našem knjižnem trgu, v literarnih oddajah pa prinašajo zborno brana in pogosto dramatizirana besedila iz zakladnice domače in svetovne literature. Z oddajami Programa Ars se podajajo na gledališke, operne in baletne odre, med likovne in filmske ustvarjalce. Oddaja Gremo v kino je ena najstarejših oddaj Radia Slovenija. Ars pa ne spremlja zgolj umetnostnega dogajanja; polemično se odziva na vsa področja našega bivanja in udejstvovanja. V Programu Ars sodelujejo vrhunski dramski igralci, dramaturgi, režiserji in glasbeni opremljevalci. Slovenski radio se lahko pohvali s številnimi nagradami z evropskih festivalov. V mednarodnem projektu B-Air je radijske ustvarjalce med drugim zanimalo, kako glasove doživljajo dojenčki od svojega prvega dne. Na Arsu dobijo prostor radijske zvrsti, ki jih v drugih medijih redko slišimo. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktorja fotografije Vid Osredkar in Jure Nemec, montažer Andrej Modic.

53 min

Projekt Kili, Z otroki na streho Afrike

Družinski dokumentarni film pripoveduje zgodbo dve otrok, petnajstletne Brine in desetletnega Lukca, dveh nadobudnih planincev, ki navdušeno sprejmeta očetov izziv, da bi se skupaj povzpeli na Kilimandžaro. Spremljamo njune enoletne priprave na ta velik podvig, ki pa niso vključevale samo dvigovanja ravni fizične kondicije, temveč so zahtevale tudi učenje zakonitosti obnašanja človeškega telesa na veliki višini in s tem povezane višinske priprave. Njun zaključni vzpon proti zasneženi strehi Afrike, proti znamenitemu vrhu visokem skoraj šest tisoč metrov se je začel ob polnoči, na Božič leta 2019. Film je delo znanega slovenskega alpinista in režiserja Gregorja Kresala, ki se je podpisal tudi pod večkrat nagrajeni film Sfinga.

51 min

Zven stoletij

Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.

51 min

Božena Bordon

Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.

126 min

Ivan Albreht

Rodil se je v Dolah nad Idrijo, v župniji Zavratec. Leta 1970 je bil na Sveti Gori posvečen v duhovnika in je tudi edini duhovnik, ki je učil predmet samoupravljanje s temelji marksizma in edini učitelj daleč naokoli, ki je učil tako predmet samoupravljanje s temelji marksizma kot verouk. Nedvomni pričevalec nekega časa. Poznajo ga kot pokončnega človeka s skoraj asketskim življenjem, doslednega, vedno čuječega ocenjevalca trenutnega dogajanja in ljudi, s pogledom, zazrtim v prihodnost.

158 min

Jožefa Kos

94-letna Pepca iz Kresniških Poljan pri Litiji nam predstavi svojo življenjsko zgodbo, ki je polna preizkušenj in trdega dela, a tudi vere in zaupanja v Božjo pomoč. Rojena je bila v Črešnjicah pri Cerkljah ob Krki. Pred vojno so živeli skromno na kmetiji, redili so živino in obdelovali vinograd. Pepca se živo spominja soseda, ki je kot vojni ujetnik med prvo svetovno vojno doživel boljševistično revolucijo in je svaril pred Rusi. Iz časa pred vojno se spomni poznejšega škofa Leniča, ki je bil pastir v njihovih krajih. Kmalu po okupaciji so prišli Nemci in jih pregnali v Nemčijo. K sreči je družina ostala skupaj. Oče je delal, otroci pa bi morali hoditi v nemško šolo, a so to zavračali. So pa imeli srečo, da je bil med njimi tudi slovenski učitelj. Živeli so v Wittgendorfu in Frohburgu blizu Leipziga. V ujetništvu se je rodil tudi najmlajši brat Stanko. Ob koncu vojne so prišli Rusi. Pred njimi so se morale ženske skrivati, tako je mama skrivala tudi 15-letno Jožefo. Pot domov se je vlekla, saj so dolgo čakali v vagonih v Budimpešti. Ob prihodu domov je bila domačija opustošena, le en meter velik kip Srca Jezusovega je ostal čudežno nedotaknjen. Kljub popolnemu pomanjkanju je nova oblast od njih zahtevala obvezno oddajo pridelkov. Počasi so se razmere izboljšale. Pepca se je poročila z možem, ki je bil partizan. Po vojni je delal kot šofer za Izvršni svet, pozneje pa je vozil rešilni avto. Svoji sestri se kot sogovornik pridruži tudi brat Stane Žičkar, ki je bil rojen v izgnanstvu. Desetletja ja delal v Švici in si pridobil bogate izkušnje, ki jih je predstavil med pričevanjem.

87 min

Mara Moravec

Mara Moravec je posebej zanimiva pričevalka. V šolo je hodila na Rakeku. Spominja se učitelja Josipa Ribičiča, ki je prihajal k njim domov. Pozneje je družina živela tudi na Slavini,zdaj pa Mara živi v Petelinjah pri Pivki. Njene prodorne besede in iskrena čustva do preteklih in zdajšnjih časov nam odstrejo pogled v miselni svet kar 102-letne gospe. »Mama je bila iz bogate družine, oče je bil pa lep,« hudomušno pove Mara. Obudi spomin na svojo mladostno simpatijo, sošolca Ivana Turšiča. Ta je po tem, ko je postal partizan, nasprotoval, da bi hodila k maši v cerkev. Postal je strah in trepet na Notranjskem in je pozneje v partizanih padel. Mara je že med vojno obiskovala šolo za medicinsko sestro. Bila je ugledna in uspešna v svojem poklicu. Družino je močno zaznamovala tragedija brata Miloša. Še ne 17-letnega so ga na Verdu skupaj z drugimi fanti ujeli partizani. Ti so ustavili vlak in mlade fante odpeljali s seboj. Za Milošem se je izgubila vsaka sled. Mara Moravec še vedno z jokom podoživlja tragedijo pred 82 leti, ki je njene starše in vso družino za vselej zaznamovala.

92 min

Vida Vrhnjak Duler

Izjemno pričevanje 90-letne Vide Dular, rojene v ugledni Vrhnjakovi družini v Pamečah pri Slovenj Gradcu, je pripoved o moči preživetja po hudih udarcih, ki sta jih družini prizadejala nacistični in zlasti komunistični režim. Vida je bila najstarejša od šestih otrok, oče Vinko je bil inženir gozdarstva, doštudiral je na zagrebški univerzi in se poročil z učiteljico, Vidino mamo, ki je bila iz Sel pri Brežicah. Bila je zelo dejavna v prosveti, enako tudi oče. Ta je deloval tudi v Slovenski ljudski stranki ter med drugim gostil Antona Korošča. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo je moral oče zbežati na Dolenjsko, saj so ga imeli Nemci na seznamu kot neprimerno osebo, predano slovenstvu. Starejši hčeri sta odšli z njim, tako da je družina razpadla in se ni nikdar več sestavila. Oče je imel stike s partizani, a se je pozneje pridružil domobrancem. Vida natančno opisuje komaj verjetne dogodke tistega časa. Po vojni je še prišel domov, a so ga v domači cerkvi aretirale komunistične oblasti in za njim se je izgubila vsaka sled. Vida je šla po očetovih stopinjah. Doštudirala je gozdarstvo, si ustvarila družino in bila zelo vestna v službi. Podpirala je razvoj demokracije, padec režima in nastanek samostojne Slovenije. Dejavno se je vključila v iskanje resnice in večnega miru za tisoče okrutno pobitih na morišču v Žančanih pri Slovenj Gradcu. Njen boj za civiliziran pokop žrtev traja še danes in del pričevanja je posnet prav ob tem množičnem morišču.

126 min

Jurij Souček

Živa legenda slovenskega gledališkega odra ter radijskih in televizijskih valov, nepozabni Jurij Souček tudi v Pričevalcih ne bo nikogar pustil ravnodušnega, saj pri dobrih 90 letih nastopa in govori z enako energijo in hudomušnostjo kot smo ju bili vajeni desetletja nazaj. Gre za pričevanje posebne vrste, pri katerem pride do izraza izpiljen igralski značaj z izjemnim talentom pripovedovanja. Jurij Souček nas popelje od prešernega razpoloženja do solz, največkrat zaradi smeha. Posebno vrednost tej oddaji Pričevalci daje Součkova soproga Milena Morača, operna pevka, ki ob svojem možu tudi zapoje in pove zanimive prigode iz njunega življenja, še posebej njunih začetkov in poroke. Gre za pričevanje, ki ne bo navdušilo le zaradi posebne energije, ki jo izžarevata oba, ampak tudi zaradi pestre življenjske zgodbe Jurija Součka.. Rodil se je leta 1929 češkim staršem v Ljubljani. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je pri nas – še posebej v prestolnici – živelo veliko Čehov, imeli so svoja zdr

137 min

Anica Rahne

Pričevalka Anica Rahne, rojena Kožuh leta 1933 na Šujici pri Dobrovi, je odraščala v družini krojaškega mojstra. V številni družini sta vladala sožitje in velika povezanost. Pri osmih letih je bila poslana za pastirico na tetino kmetijo in tam ostala osem let. Seveda je pogrešala domače, a tak način je bil v velikih družinah takrat pogost. Tudi sama je postala odlična šivilja, zaposlila se je najprej pri mojstrici Škrabarjevi, ki je krojila obleke tudi za ženo Edvarda Kardelja, Pepco Kardelj, in nekoč celo za bodočo Titovo ženo Jovanko Budisavljević. Iz tega obdobja se Anica Rahne spomni zanimive anekdote, ki kaže, kako so se nekatere komunistične tovarišice želele predstavljati kot velike gospe. Družino je usodno prizadela vojna. Prizadeto pripoveduje o perspektivnih bratih, ki sta končala v povojnih pomorih, oče pa se je za las rešil iz primeža režima. Preizkušnjam ni bilo konca, kasneje pa je v nesreči umrl še en brat in mnogo let zatem še mož Mirko. Anica je ostala sama z otroki, v veliko uteho ji je bila vera, in to, pove, želi prenesti tudi otrokom ter že vnukom in pravnukom, ki ji pomenijo največji blagoslov v življenju. Zelo je povezana s cerkvijo in v domači župniji še vedno zavzeto sodeluje.

136 min

Janez Purkart

Janez Purkart, rojen leta 1929, je dober primer otroka, ki ga je zaznamovala vojna. Rojen je bil na Purkačah pri Velikih Laščah, doma je bilo sedem otrok, vsi so morali trdo delati na kmetiji. Janez Purkart je občutil zlo italijanske okupacije. Bil je priča nasilju in ubijanju ter trpljenju svojih bližnjih, zlasti brata Mirka. Zanimiva je njegova pripoved o služenju vojaškega roka, pa o življenju po vojni, o zaznamovanosti, a tudi trdoživosti. Izučil se je za mizarja, svojo dušo pa je dolga leta krepil s petjem v zboru Slovenske matice.

149 min

Anton in Jože Okorn

Pričevanje bratov Okorn z Rašice, prve vasi, ki jo je okupator po začetku vojne požgal, nam odstira povsem nov vpogled v medvojno in povojno dogajanje v tem delu Slovenije. Najprej spoznamo družino Okorn, ki je imela na Rašici gostilno in skromno kmetijo. Kmalu po začetku okupacije se je pojavila rašiška četa, ki jo je vodil Peter Kosec, podpirali pa so jo tudi Okornovi, še zlasti mama. Poleti so Nemci na rašiški hrib poslali geometre, med njimi sta bila dva Slovenca. Ko so se vračali proti Ljubljani, so jih partizani napadli in pobili. Ker niso bili vojaki, ampak povečini civilne osebe, se je okupator kruto znesel nad vasjo in jo požgal. Okornovi pa so bili zaradi sodelovanja s partizani in izdaje že prej zaprti, in požiga niso doživeli. Med vojno so se težko prebijali, bili so tudi izseljeni. Ko nanese beseda na te dogodke, pričevalcema stopijo solze v oči, veliko je bilo trpljenja. Po vojni so se prvi vrnili v uničeno vas in začeli na novo. Kljub delu za partizane in trpljenju zaradi uničene domačije pa družina ni bila deležna milosti, ko je šlo za obvezno oddajo. V pričevanju spremljamo skupne spomine bratov in potem življenjsko pot vsakega izmed njiju. Na njihovem nekdanjem domu je še vedno gostilna, brata pa sta zgled delavnosti in predanosti kraju ter slovenski stvari.

145 min

Karolina Senica

Izjemna življenjska zgodba Karoline Senica iz Senožeti pri Rimskih Toplicah gledalca pritegne z iskreno predanostjo resnici in moči preživetja, ki izvira iz globoke vere. Pripovedi se ob koncu pridružita tudi sinova Peter in Jože, ki dodata pomembna občutja o vrednosti maminega zgodovinskega spomina ter hkrati pričujeta o zvestobi slovenstvu. Karolina je bila rojena leta 1930 v družini poslanca v predvojnem parlamentu Kraljevine Jugoslavije, Matevža Deželaka. Vzgojeni v slovenskem duhu so bili trn v peti nacionalsocialistom, in kmalu po začetku okupacije so Nemci družino izselili. Karolina je bila na začetku pri sorodnikih, ki so podpirali partizane, a so jih nacisti razkrinkali in okrutno pomorili v Starem piskru v Celju. Takrat so jo združili z izseljeno družino v Nemčiji. Po koncu vojne so se vrnili domov, a kljub delu za osvoboditev in podpori partizanom so hitro padli v nemilost. Očeta so zaprli in mučili. Karolina izpove spomin sestre, ki je obiskovala očeta. Zaupal ji je, da je bil med mučitelji tudi zloglasni major Ozne Mitja Ribičič. Ob očetovi aretaciji se je Karolina pogumno postavila zanj, a je potem sama pristala v ženskem taborišču Ferdrenk – v opuščeni vasi kočevskih Nemcev. Izjemno dragoceni so njeni spomini na trpljenje sozapornic v tem zamolčanem komunističnem koncentracijskem taborišču. Po vrnitvi je bila zaznamovana, a si je ustvarila družino. Z možem, ki je bil med vojno partizan, sta vzgojila 4 otroke, ki imajo zdaj tudi svoje družine in živijo v bližini. Karolininega moža je povojno nasilje zaznamovalo za vse življenje, Karolina pa odgovore na življenjske stiske najde v zaupanju v Božjo pomoč.

98 min

Anka Poženel

Pričevanje Anke Poženel s Črnovrške planote je svojevrsten klic k človečnosti in spoštovanju temeljnih civilizacijskih vrednot, ki sta jih na naših tleh v največji meri teptala komunizem in nacizem. Gre za (spravni) pogreb po vojni pobitih v Andrejčkovem breznu, o čemer bo v pričevanju veliko govora, saj je bil prav po Ankini zaslugi tam opravljen krščanski pogreb in postavljen spomenik. Pričevalka nam najprej predstavi svojo družino. Oče Pepe je bil iz Črnega Vrha, mama pa je bila Rejceva iz Lomov, nekaj kilometrov stran. Svojevrstno družinsko sled je pustil skrivnostni stric Tone, ki je opustil študij za duhovnika in je po vojni za dolga leta izginil. Anko je vedno zanimala preteklost, posebej tista, ki je bila zamolčana. Črnovrška planota je izjemno trpela zaradi vojne in revolucije. V pričevanju se Anka dotakne partizanskega napada na domobransko postojanko 1. septembra 1944, ko so revolucionarji po predaji pobili večino domačih domobrancev. Požgana je bila tudi cerkev. Med vojno je odmeval tudi okruten partizanski umor treh sosedovih deklet iz Lomov, kar je ljudi dodatno prestrašilo. Starši in večina domačinov so tudi po vojni živeli v velikem strahu. Kot temna senca je na kraj legel zločin, ki se je zgodil v bližnjem Andrejčkovem breznu v zaselku Koševnik. Tam so komunistične oblasti po predvidevanjih po vojni pomorile več kot 100 ujetnikov, Slovencev in Italijanov iz Gorice. Prav komunistični umori ljudi iz Trsta in Gorice v breznih, ki jih Italijani imenujejo fojbe, so postali poglavitno breme in stalni očitek italijanske strani slovenski. Dolga desetletja je bilo Andrejčkovo brezno zamolčano, čeprav so vsi vedeli zanj, če ne drugega, zato, ker je dolgo po vojni iz njega zaudarjalo po truplih, v neposredni bližini pa vodi cesta iz Črnega Vrha v Idrijo. Veliko se je o tem govorilo tudi v Ankini družini, in ko se je po osamosvojitvi pojavila možnost, je bila prva, ki se je zavzela za spominsko obeležje na tem morišču in krščanski pogreb. Oboje je, ne brez težav, s pomočjo nekaterih domačinov tudi izpeljala. Pretresljivo je zlasti njeno pričevanje o videnju belega križa nad odprtino ali pa o skrivnostnih zvokih zapiranja vrat tovornjaka, ki so jih slišali vsi prisotni delavci, a tovornjaka ni bilo nikjer. Boj za pravico do groba je bil dolg in v pričevanju podrobno spoznamo željo po utišanju in prikrivanju še naprej na eni strani. In na drugi željo po resnici in dostojnem spominu na vse pokojne. V neposredni bližini je tudi Brinov grič, kjer je bil pokopan narodni heroj Jenko Premrl - Vojko. Ankini starši so ga poznali, o njem so govorili pozitivno, tudi zato, ker je imel v svojem partizanskem bivališču podobo svetogorske Marije. Čedalje več pa je vesti in pričevanj, da je bil ubit od partizanske krogle. Poženelova pove, kaj so o Vojku govorili doma: »Njega so ubili sami. Njega so sami, zaradi tega, ker je bil fant pobožen pa prepošten. Ker je začel ta komunizem, vedeli so, da ga ne bodo obvladali, in so ga spravili.« V zvezi s tem ima Poženelova zanimiv spomin. Ob prekopu posmrtnih ostankov v letih po vojni je bil prisoten tudi Vojkov oče. Vsi so šli na kosilo k »Pagonu«, le Vojkov oče je obsedel v avtu in ni hotel ven. Anka Poženel se spominja: »On ni hotel iti. In mi otroci, tja na šipo in ga gledamo v avtu. Pride ven en oficir: »Očka, bežite no, bežite z nami nekaj pojest. In je rekel: 'Sami ste ga požrli, pa še zdaj sami žrite.' Ko sem to slišala, sem stekla domov in povedala mami. 'Otrok moj,' je rekla, »da živi duši tega ne poveš, ker boste ob mene in ob očeta. Vseh treh nas ne boste več videli.'«

135 min

Grofici Enrica in Gisela Beatrice Auersperg

Pričevanje zadnjih grofic Auersperg, ki sta še živeli na gradu Turjak pri Velikih Laščah, preden so ga leta 1943 zažgali partizani, je v veliko pogledih presežno. Gre za potomki slovite plemiške rodbine, ki je bila med najpomembnejšimi na slovenskem ozemlju. V tisočletni zgodovini prisotnosti na naših tleh so se posebej odlikovali v bojih proti Turkom. Andrej Turjaški je leta 1593 vodil kranjske čete v zmagoviti bitki pri Sisku. Izjemen je njihov prispevek k slovenski kulturi, saj je na gradu nekaj časa bival tudi Primož Trubar, Auerspergi pa so gmotno podpirali izide njegovih knjig. Med drugim so financirali tudi Dalmatinovo biblijo. Turjaški so imeli številne posesti na Slovenskem, zasedali pa so tudi najvišje položaje v Habsburški monarhiji. Njihov matični grad je bil vse do leta 1943 grad Turjak pri Velikih Laščah. Grofica Enrica Auersperg in Malorgio je bila rojena v Ljubljani leta 1936, njena sestra grofica Gisella Beatrice Auersperg in Tufano pa na gradu Turjak leta 1939. Leta 1943, pred partizanskim napadom, so grofje Turjaški po 900 letih grad na hitro zapustili in se umaknili s slovenskega ozemlja. Turjak so partizani ob napadu na vaške straže septembra 1943 v veliki meri požgali in pobili večino od skoraj 700 zajetih vaških stražarjev. Po vojni je grad Turjak propadal. Zadnji potomki Turjaških, ki sta še živeli na gradu, grofici Enrica Auersperg in Gisella Beatrice Auersperg, sedaj živita v Červinjanu v Furlaniji. V pričevanju spoznamo drobce iz življenja v Sloveniji. Starejša sestra, grofica Enrica, se še spomni časa, ko so živeli na gradu Turjak, kjer je bilo, kot pravi, za otroka dolgočasno. Po umiku v Italijo se je zanju življenje povsem spremenilo, spomini na bogato preteklost na Slovenskem so šli nekoliko v pozabo. Najbolj je trpel oče, zadnji turjaški grof, ki se je počutil Slovenca, a ga je povojna oblast razlastila. Grofici zelo odkrito in sproščeno spregovorita o vzgoji in načinu življenja, o svojih zakoncih in otrocih. Pred gledalcem se odpre svet življenja današnjega plemstva, ki je bilo nekdaj tako močno povezano s Slovenijo, a ga je povojni režim pregnal. V pričevanju spoznamo tudi poti in stranpoti denacionalizacije. Ko so jima vrnili nekatere posesti, se je na njun račun marsikdo v Sloveniji okoristil. Negativno presenečenje zanju je bil lanski obisk pri ministrici za kulturo Asti Vrečko, o čemer bo govor tudi v pričevanju. Pričevanje je bilo posneto v graščini Bresciani-Attems-Auersperg v Červinjanu. Grofici sta izjemoma za naše gledalce odprli tudi vrata v zasebne prostore graščine in razkazali zanimiv grajski vrt. Vsekakor gre za pričevanje, ki bo pustilo močan pečat v slovenskem prostoru.

125 min

Franc Dolšak

Pričevanje leta 1932 rojenega Franca Dolšaka nam omogoča zanimiv vpogled v medvojne razmere v okolici Velikih Lašč, kjer je divjala revolucija, okupator in pozneje tudi protirevolucija. Rojen je bil na Vintarjih, vasici s prelepim pogledom proti Ljubljani. Doma so imeli kmetijo, od devetih otrok sta bila kar dva, Stanko in Gregor, duhovnika. Otroci so morali zgodaj, še pred šolo poprijeti za delo, še zlasti so skrbeli za pašo. Živeli so skromno a zadovoljno, večino hrane so pridelali doma. Ob italijanski okupaciji se sprva ni veliko spremenilo. Ljudje jih niso marali, sploh oče, ki je med prvo svetovno vojno izgubil dva brata na soški fronti. Prvim partizanom so rekli četniki, skoraj vsi so bili civilno oblečeni in na kapah še niso nosili zvezd. Tudi oče je bil na začetku vključen, ko so domačine učili, da se bo odslej prisegalo s pestjo. Ljudje, še posebno izkušeni možje, so postali nezaupljivi, in če je kdo kaj vprašal, je bil odgovor: »Tiho bodi, če ne, boš šel pod smreko, si že na spisku.« Med ljudi se je naselil strah pred partizani. Še bolj po tem, ko so ubili lovskega čuvaja Križmana in Pečnika. Franc je slišal, da naj bi bil razlog tudi to, da so bili kot primorski begunci privrženi Tigru. Morila je leteča patrulja Staneta Semiča Dakija. Italijani so pred poletno ofenzivo leta 1942 odmetavali letake, da naj bodo ljudje doma, in se jim ne bo nič zgodilo. Franc še hrani te letake, pa tudi živilske karte, ki jih je delil okupator. Partizani so ljudi prepričevali naj ne jemljejo živilskih kart, kar se jim je kruto maščevalo, saj so tiste domačine, ki kart niso prevzeli, Italijani obravnavali kot privržence partizanov in so jih ustrelili kot talce. V tistem času je odmeval partizanski pomor Grudnove družine, v pričevanju vidimo tudi insert Anice Gruden, ki je pomor staršev in bratov edina preživela. Ko so Italijani med ofenzivo prišli do Vintarjev, je sledila huda preizkušnja. Če so videli ljudi zunaj, so streljali. Franc Dolšak je povedal: »Oče je začel Ave Marijo moliti. Pa pride šest Italijanov v čeladah, ta dolge puške imeli. V rokah so puške držali, pa so šli po hišah gor. Samo eden je stal in takole pokazal, da bodo hišo zažgali.« V veliki zmedi in stiski so bežali. Desetletni Franc je moral sestrico, ki še ni hodila, po snegu nesti uro daleč k staremu očetu. Na polovici poti ni mogel več … Materi pa so pri porodu pomagali Italijani. Te in številne druge preizkušnje so zaznamovale Frančevo življenje. Orisal je nastanek vaških straž, padec Turjaka in delovanje domobrancev, črne roke in posebej predrznega Vinka Levstika, ki je partizanom prizadel velike žrtve. Tudi po vojni je namesto svobode nastopilo preganjanje kmetov in teror: Ljudje so se znašli po svoje in s trdim delom preživeli. Franc si je z ženo ustvaril veliko družino s kar 12 otroki. Povedal je, da je rad pričeval. Spomini na najtežje preizkušnje se pogosto vračajo in dobro jih je ubesediti ...

146 min

Ediltruda Marolt

Pričevanje Ediltrude Kranjc, poročene Marolt, je pretresljiva pripoved o barbarskem ravnanju komunističnih oblasti s podjetniki in lastniki premoženja, tudi če so ti podpirali partizane. Kranjčevi so imeli v lasti znamenito oljarno v Framu, ki je delovala od leta 1750. Bili so uspešni in so živeli razmeroma dobro. Med vojno so k njim čedalje pogosteje zahajali partizani, oče Emerik jih je hranil. Zato so ga Nemci zaprli, a so ga po posredovanju izpustili. Partizani so postali oblastni, pili so in jedli, streljali ter se čedalje slabše obnašali do družine. Oče je zato nosečo ženo Elizabeto in hčerko poslal v Avstrijo, kjer je Ediltruda hodila v šolo. Po koncu 2. svetovne vojne so komunisti v framski šoli uredili zapor, tja so zaprli tudi Ediltrudinega očeta in staro mamo. Stražar v zaporu je bil tudi očetov brat Jože; ta je hotel brata izpustiti, da bi zbežal, a se je Emerik odločil, da bo ostal, saj ni ničesar zakrivil. Pozneje so očeta, skupaj z nekaterimi premožnimi komunisti, okrutno umorili. Mati in hči sta se po dogodku, ne da bi vedeli zanj, vrnili iz Avstrije. Mater so zaprli, Ediltrudo in brata Tomaža pa poslali k sosedom. Na poti v šolo sta vsak dan videla mamo in jo klicala, nekega dne pa je nista več mogla priklicati. Po otroka je k sosedom prišla sestra stare mame in ju odpeljala v Celje, kjer so živeli skupaj s staro mamo. Nosečo mater so komunisti umorili, nekaj dni za očetom v gozdu v bližini Frama, kjer so pobijali tudi ostale. Zgodbe, ki so jih vaščani pripovedovali o umoru Kranjčevih, so grozljive. Očete Emerika so ponoči skrivaj zasliševali in mučili, da bi izvedeli, kje ima skrito premoženje. Potem naj bi ga partizan, pomožni delavec na žagi, pokončal s krampom. Ediltrudi je prišlo na uho, da naj bi materi odsekali roki, preden so jo ustrelili. Z bratom sta ostala brez staršev, živela sta s staro mamo in teto Viki v enosobnem stanovanju v Celju. Da so preživeli je stara mama delala kot čistilka na banki in je cele noči šivala. Otroka je skrivala, saj je bilo nevarno, da ju odvedejo na zloglasni Petriček, kjer so v nemogočih razmerah »prevzgajali« otroke pomorjenih staršev. Stara mama se je skušala z vnukoma vrniti v Fram. Stlačili so jih v eno sobo, v preostalih pa je delovala komunistična oblast in očitno tudi Ozna, saj so otroci slišali krike ljudi, ki so jih med zasliševanjem mučili. Vse to je vodil neki Bojevič, ki jih je potem iz hiše nagnal. Živeli so v Celju, oba s pokojnim bratom sta tam končala gimnazijo in nadaljevala študij v Ljubljani. Izjemna pričevalka Ediltruda Kranjc je delovala v šolstvu. Spomin na tragedijo je še živ in kar ne more verjeti, da so med nami še vedno ljudje in politiki, sploh ženske, ki zagovarjajo nasilni komunistični režim, ki je povzročil toliko gorja.

144 min

Almira Abolnar

Pretresljivo pričevanje Almire Jogan iz vasi Pedrovo nad Vipavsko dolino nam odstira manj znano preteklost tega konca domovine, razpetega med Krasom in Vipavskim. Doma so bili za tiste čase premožni in ugledni kmetje, oče je leta 1927 zgradil ogromen hlev, ki mu v okolici ni bilo para. Izkusili so italijansko preganjanje in zlasti oče mu je kot večina primorskih ljudi kljuboval. "Italija nas je uničevala, kulturno, jezikovno, gospodarsko, lahko rečem na vseh področjih. Oni so računali na asimilacijo Slovencev … Največ je storila za Slovence prav duhovščina. Veste, oni so še zmeraj, čeprav so bile maše v glavnem latinske, ampak oni so uvajali tudi slovenščino," poudarja Almira. Oče je bil izredno narodno zaveden, saj je bil po prvi svetovni vojni Maistrov borec za severno mejo in v bojih tudi ranjen. Mama je bila izredno preudarna gospodinja; v družini je bilo šest otrok: Benjamin, Rado, Jožko, Almira, Silvan in Ernesta. Pred vojno je prevladovala revščina, še huje pa je bilo med vojno. Januarja 1943 so se pojavili prvi partizani, domačini so jih podpirali, saj so se želeli rešiti italijanske nadvlade. Razmere so se spremenile po razpadu Italije in prihodu Nemcev. Do partizanov so odtlej imeli previden odnos, saj je bila zaradi njih vas izpostavljena nevarnosti in požigu, dogajali pa so se tudi umori nedolžnih ljudi. O vsem živo pričuje Almira, ki je kot otrok preprečila, da bi njihova hiša zgorela. V njihovi vasi se je zgodilo več napadov, padlo je tudi več partizanov. Almira je bila z drugimi dekleti partizanska kurirka. Navodila za kurirsko delo jim je dajal oče. Partizanski napad na okupatorsko kolono med Rihemberkom in Komnom je botroval okrutnemu maščevanju, požigu obeh naselij, predvsem zato, ker so se partizani izživljali nad trupli padlih okupatorjev in jih zažgali. Almira opisuje tudi zanimivo usodo bratov, okupatorjevo nasilje, ki je prizadelo njeno družino, in neizmerno razočaranje očeta, ki je podpiral partizane, a je kmalu po vojni ugotavljal, da se za to niso borili. Sprva je bil celo predsednik občine Branik (nekdanji Rihemberk), a so ga silili v partijo, kar je zavrnil in je zato funkcijo tudi opustil. Pričevalka je pogumna oseba, premočrtnost je bila njeno vodilo vse življenje. Kot izjemno uspešno in priljubljeno učiteljico in zborovodkinjo so jo silili v Komunistično partijo, kar pa je zavračala. Bila je in ostala je verna, takšni pa so bili v takratnem režimu na stranskem tiru. Kot učiteljica je naredila veliko dobrega, sploh na področju zborovskega petja za mladino, na katerem je dosegala tudi najvišje uspehe. O vsem tem in še številnih drugih temah bo govor v pričevanju, ki bo pritegnilo še tako zahtevnega gledalca. Avtor se je s pričevalko sprehodil po prelepi vasici Pedrovo s čudovitimi razgledi na Vipavsko dolino – in tudi to je vključeno v pričevanje.

198 min

Franc Mulec

Pričevanje Franca Mulca je eno najpretresljivejših, kar smo jih objavili, saj je ob raziskovanju okoliščin umora svojega očeta odkril komaj verjetno ozadje. Rojen je v Zbrigovcih pri Gornji Radgoni, sedaj živi v Pekrah pri Mariboru. Odraščal je na manjši, a skrbno vodeni kmetiji, saj je bil njegov oče s končano kmetijsko šolo zelo zagnan in uspešen kmetovalec. Kmetijo je oče prevzel z 18 leti in od takrat pisal tudi dnevnik, ki osupljivo dokumentira, česa vsega so bili naši ljudje kljub skromnim zmožnostim sposobni. Med vojno so ga preganjali Nemci, dočakal je osvoboditev in z velikim pričakovanjem sprejemal lepo zveneče obljube »ljudske oblasti«. Že prej je sodeloval z Osvobodilno fronto in po vojni se je udeležil kongresa OF poleti 1945. Sin Franci pove, da oče ni bil v partiji, pač pa je bil »Kocbekov človek«, se pravi krščanski socialist. Po preimenovanju OF v Socialistično zvezo delovnih ljudi je postal njen lokalni predsednik, ker je upal, da bo lahko prispeval k napredku podeželja. Sin Franci pravi: »Je pač nasedel, verjel je, ni se zavedal, da je bila Osvobodilna fronta oziroma Socialistična zveza bolj sredstvo za obvladovanje podeželja. /…/ Bil je naiven, pa tudi predrzen, kar je vedel, je tudi javno govoril. Ni bil tak, da bi držal v tajnosti. Na kakem sestanku, ko je bil v Radgoni, pa je potem šel domov, pa v kako gostilno so zavili in tam je to govoril. Takrat v tistem času je bilo v Radgoni in tisti okolici 199 sodelavcev Udbe.« In prav Udba, sestavljena iz domačinov, ga je neke noči, ko se je vračal domov, umorila in njegovo smrt prikazala kot utopitev. »Čakali so ga trije, on ni zgrešil poti, on je šel naravnost, se spustil v naš gozd, za eno veliko bukvijo so ga čakali trije. Če so ga tudi mučili, ne vem. In ga potem točno v tisto zajetje vode tja zavlekli in ga tam potisnili noter. In živina, živino pa zastrupili. Zelo hudo je bilo za našo družino, posebno za mater. Mi takrat po pogrebu nismo imeli nič. Vse pridelke prejšnjega leta smo skoraj pojedli. Krompirja je bilo samo še nekaj v kleti, nekaj repe, brez živine, brez mleka, brez kakšne svinje. Nobeden v službi, ne socialne pomoči, tisto leto je bil davek izredno velik. Vse, kar smo pridelali v vinogradu, vinograd je zahteval največ fizičnega dela, ves pridelek je bil obilen tisto leto, je šel za davek, ki ga nismo plačali.« V nadaljevanju nam Franc predstavi mučno življenje po umoru očeta, ki je potekalo v žalosti, bedi in še ob šikaniranju »ljudske« oblasti. S težavo, a vztrajnostjo se je kasneje osamosvojil in bil zgleden delavec v vseh službah, ki jih je opravljal. Tudi o tem teče beseda v nadaljevanju. Osnoval si je družino in dobil v ženi neomajno oporo za svoje življenjske travme – posebej umor očeta, ki ga je trajno zaznamoval. Franci je v poznejših letih, ob podpori žene razjasnil skrivnostno smrt, ki je bila v resnici okruten umor, vanj pa so bili vpleteni ljudje, ki so mu bili presenetljivo blizu. In to je strašna bolečina, o kateri javno ne želi govoriti.

155 min

Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister, 2. del

Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.

186 min

Marija Mikačić Turnšek, 1. del

Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.

67 min

Aleš Jan, 6. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

200 min

Aleš Jan, 5. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

182 min

Aleš Jan, 4. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

101 min

Aleš Jan, 3. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

96 min

Aleš Jan, 2. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

165 min

Aleš Jan, 1. del

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

138 min

Ferenc Hajós, 3. del

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

116 min

Ferenc Hajós, 2. del

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

145 min

Ferenc Hajós, 1. del

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

86 min

Janez Winkler, 2. del

V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.

109 min

Angelika Hribar, 5. del

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

208 min

Angelika Hribar, 4. del

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

169 min

Angelika Hribar, 3. del

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

188 min

Angelika Hribar, 2. del

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

133 min

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine Play